OD POSAMIČNIH SPROŽILCEV OTROŠKIH SPOMINOV DO RAZISKOVANJA UNIVERZALNE PRVOBITNOSTI
Za svoj slikarski opus lahko rečem, da se je razvijal skupaj z mojim osebnim odraščanjem in samopreizpraševanjem lastne identitete, primarnih impulzov, ambivalentnih občutij in spominov ter nenazadnje tudi stičišč s kolektivnim nezavednim, ki se kaže v slikah, ki prikazujejo povečane podobe najmanjših živih organizmov (semena, pelodi), ki kot totemski zametki čakajo znotraj najglobljega morja in vesolja na priložnost za razmah novega življenja.
Moj prvi slikarski poizkusi se navezujejo na primarna občutja in spomine, ki zaobjemajo na eni strani asociacije, povezane s hrano oz. slaščicami iz slaščičarn, trgovin in reklam pa do otroške fascinacije s “prepovedanimi” fetiši kot so cigarete in kava. Slike, ki so nastale v najzgodnejšem obdobju ustvarjanja bi lahko naslovila »Spominski fetiši«, vsem pa je skupno to, da iščejo poti do potlačenih občutij v otroštvu, bodisi preko vizualizacije erupcije oralnega užitka bodisi preko posameznih podob kot reprezentacij želje v vseh njenih razsežnostih.
Nekoliko drugačno erupcijo nakazuje cikel »Atomske gobe«, ki je, če se poslužimo nekoliko psihoanalitične analize, deloma ohranil oralno fiksacijo na hrano (gobe), deloma pa vzel pod drobnogled nevarnosti in strahove, ki sem jih ozavestila v obdobju pubertete (strah pred jedrskimi eksplozijami in sevanjem, saj smo živeli tik ob opuščenem rudniku urana). Vzporednice med umetno ustvarjeno jedrsko gobo, produktom človeških ambicij in nečimrnosti, ter gobo iz narave, ki vase vpija strupe iz okolja ter jih vrača nazaj človeku, kažejo na preplet simbolike in stvarnosti, individualnega in univerzalnega, travmatičnega in obenem katarzičnega v smislu zavedanja, da ima vsako naše dejanje posledice, ki se jih ponavadi zavemo takrat, ko je že prepozno, da bi jih lahko spremenili. Goba je s svojo specifično obliko obenem točka prešitja med preteklostjo in prihodnostjo naše civilizacije – na eni strani obuja spomin na drugo svetovno vojno, na uničenje Hirošime in Nagasakija, na drugi pa kaže na ciklično naravo zgodovinskih dogodkov, na dejstvo, da se zgodovina ponavlja in da mora vsaka generacija zaradi nesorazmerja svetovnih sil in lastnih ambicij vedno znova podoživljati strah pred vsesplošnim uničenjem planeta.
Cikličnost lahko že na prvi pogled zaznamo v ciklusu z naslovom Semena, saj nam okrogla platna s podobami posameznih semen, izvora življenja, izzovejo misel o reprodukciji in nadaljevanju vrste ter spregovorijo zgodbo o prepletenosti mikrokozmosa in makrokozmosa, morskih globin in vesolja, življenja in smrti. Slike se slogovno navezujejo na eni strani na botanične risbe iz strokovne literature in interneta, na drugi pa na estetski fotorealizem fotografa Roba Kesselerja, ki je s pomočjo mikroskopske povečave in barvne obdelave pridobljenih posnetkov zabrisal mejo med dokumentarno in umetniško fotografijo. Lahko rečem, da se mi je ob ogledu njegovih posnetkov porodila veriga asociacij, ki me je pripeljala k iskanju morfoloških in barvnih vzporednic med rastlinskimi zametki življenja in enostavnimi globokomorskimi živalmi ter nenazadnje tudi fraktali in pojavi, ki jih zasledimo v vesolju. Ob vsaki sliki imam naveden latinski izraz tako semena kot tudi morske živali, ki se nahaja na sliki.
Če sem s ciklusom Semena, ki je nastajal med leti 2012 in 2017 odprla nekaj vprašanj glede izvora življenja, genskega inženiringa in poseganja v dedne lastnosti posameznih rastlin in živali, pokazala, da sem stopila v zrelo dobo ustvarjanja in izdelave prepoznavnega stilskega izraza, sem s ciklom Pelodi, katerega zametki segajo v lansko leto, naredila korak dlje v iskanju univerzalne prvobitnosti in prapočela stvarstva, ki sem ga našla v pelodih, za katere se zdi, da v svojem drobnem mikrokozmosu shranjujejo informacije o začetku življenja na Zemlji. Že naslov cikla nam nakazuje, da gre v večini primerov za zelo majhne praškaste delce kopenskih rastlin različnega porekla (npr. sivke, trave, breze, banane, jelše, modre ciprese in turške lilije), ki jih v veliki meri spremljajo najrazličnejši vesoljski pojavi. Kljub temu, da se usmerjam k začetku pa iz téme izvora poskušam peljati rdečo nit med drugim tudi v znanstvena vprašanja o prihodnosti bitij in obstoju našega planeta, ki ga morda prav zaradi hitrega tehnološkega razvoja, znanstvenih eksperimentov in genetskih modifikacij pestijo hude ekološke težave.
Spremembam v percepciji pogleda, za katerega se zdi, da približuje oddaljene točke skozi lečo mikroskopa ali vesolja, se pridružujejo tudi spremembe slikarske tehnike, izbranih materialov in motivov. Če pri opusih Spominski fetišizem in Atomske gobe prevladuje akrilna tehnika, jo pri opusih Semena in Pelodi zamenja gvaš, ki je zaradi boljšega odslikavanja fotorealistične forme tudi bolj ustrezen.
Rdeča nit, ki se vleče od s slaščicami zaznamovanih Spominskih fetišev, ki poosebljajo primarne užitke, spomine na otroštvo in mladost ter svojevrstni blagovni fetišizem, ki s ciklom Atomske gobe pridobi eksplozivne razsežnosti v širši družbi, saj razpne sfero kolektivnega strahu in samodestruktivnega erosa, s Semeni pade še globje v (morske in vesoljske) globine nezavednega, dokler s Pelodi ne pristane na neznanem planetu, kjer požene novo življenje, novo idejo in nov slikarski opus, ki odpira kopico novih možnosti za interpretacijo.
Ciklus slik z naslovom Rastlinske celice, ki je začel nastajati leta 2018, se po tehnični plati navezuje na ciklusa Semen in Pelodov, saj nadaljujem z uporabo gvaš tehnike, medtem ko se po vsebinski plati navezuje na cikel Spominski fetiši in Atomske gobe, saj se v ospredju slik nahajajo rastline, ki nas hranijo (banana, soja, rdeči bob itd.), zdravijo (lipa, bor, bezeg, ginko, hibiskus itd.), ob pretiranem konzumiranju pa tudi omamljajo in vodijo v smrt (datura, tisa itd.).
V ozadju slik se nahajajo celične strukture posameznih rastlin, večinoma gre za prerez stebelnih in koreninskih celic, ki služijo kot nekakšne mandale in abstraktne krajine za umeščanje ostalih delov rastlin v večje plane. Čeprav so celice kot preparati brezbarvni, jim dodajam intenzivne barve, ki dopolnjujejo njihove lastne pokrajine in spominjajo na barvo zemlje in okolja, v katerega so te rastline vpete. Za razliko od nekaterih prejšnjih ciklov, pri katerih me je zaradi želje po botanični prepoznavnosti naprej vodil fotorealizem, ki je z detektivsko natančnostjo motril detajle, se pri ciklu Rastlinske celice vračam nazaj k širokopoteznim nanosom in koloritom.
Rastlinske celice tako predstavljajo nadaljevanje koncepta, ki ga skozi cikle razvijam že od začetka - preplet mikrokozmosa in makrokozmosa, zametka v obliki semena, peloda ali celice ter celotnega organizma oz. vesolja, ki se iz njega razvije. Filozofsko gledano se pri slikarskem ustvarjanju ukvarjam z iskanjem prapočela, morda celo z iskanjem božjega oz. božanskega znotraj banalne stvarnosti, ki nas obdaja. Zdi se kot da skupaj z iskanjem izvora rastlin, živali in drugih bitij, ki z mano sobivajo, nenehno iščem svoj lastni izvor, ki ga bodisi s tehnično natančnostjo po detektivsko seciram bodisi mu puščam, da me v obliki numinoznega in sublimnega preplavi skozi simboliko rastlin, hranjenja ter krčevite prepletenosti Erosa in Thanatosa.